7. 2. 2006: Šentjur – Zagreb – Milano - Buenos Aires 5.15h 5.15h 5.15h Zbudil sem se nekoliko "utrujen" od poslavlanja s prijatelji. Prejšnji večer sem ga malo preveč srknil. Spet. No, važno je bilo to, da sem vso noč relativno dobro spal. Pa smo tam. Gremo! Vamos!Vamos! Glede na to, da sem se odločil potovati sam, nisem nikogar prosil za prevoz do letališča Pleso-Zagreb. Ma, grem s cugomcugom.
Med glavnim kolodvorom v Zagrebu in avtobusno postajo je udobnih 15 minut hoje.Transport do letališča je najbolje poiskati tu. Zveze so zelo dobre. Vsake pol ure odpelje velik in udoben avtobus Croatia Airlines. Cena – sitnica: 4 € za 20 minut vožnje.
Letališče je podobno Brniku. Le gore se ne vidijo od tu. Nič posebnega: nekaj trgovinic, kafič, šalterji letalskih prevoznikov, par policistov in carinikov. Na sebi nosim dva nahrbtnika. Spredaj imam obešenega 40l lowe alpine, kjer imam spravljene navažnejše stvari: denar, potni list, e-avionsko karto, ki sem jo kupil preko spletne strani Alitalia. Nazaj me vleče 65 + 10l nahrbtnik salewa, kjer je vse ostalo in še par malenkosti. Oba sta že bila v Argentini. Teža – malenkost: 18 kg. Jutranji klic narave me je prisilil, da sem odložil večji »rugzak« na idealno mesto … med bankomat in telefonsko govorilnico. Vidno olajšan stojim pred wc-jem. Nahrbtnik je še na svojem mestu. OK, ga bom kar tam pustil. Grem na en pir. Let the games begin!pir. Let the games begin! Sproti sem nabavil še tobak, rizle, Sportske, vžigalnik pa imam svoj. Takega s kompasom.
Čez tri piva sem doumel, da je čas za t.i. cheking. Za popotnico mi je natakar zaračunal 9 €. »Full hvala,stari!« Na daleč se mi je zazdelo, da ne vidim nahrbtnika. Pi…, ni ga! Za vsak primer preverim, če sem na pravem terminalu. Tam so vrata WC-ja in nasproti bankomat ter telefonska govorilnica. Pa menda mi ga ja niso ukradli. Ne meni, ne zdaj! »Please, GOD!« Blizu je informacijski center, poleg katerega je policaj. S svetlobno hitrostjo sem tam. "Pa šta bi sad ja trebao uraditi," mi je odbrusil, ko sem mu razložil svoje muke. "Sad čete moći putovati bez njega," je gazil po meni. "Jeli vi znate, kako je opasno ostavljati takve stvari same?" je gromoglasno odmevalo v mojih ušesih. Njegov smrtno resni obraz je spremenil mimiko, za delček sekunde in spet nazaj v betonsko grimaso. In takrat sem skužil. Dobro vem, kako držiš resno figuro, v sebi pa pokaš od smeha. Sam sem to počel neštetokrat. Za hip ti popusti koncentracija in se enostavno moraš zahahljati. Ta prasec, ta pofuk mi je rugzak poslal skozi rentgen, ker je lahko nevaren vsak zapuščen nahrbtnik, še posebej na letališču. V njem je bodisi živčni plin ali pa nemara celo BOMBA, ali kaj podobnega. Da mu … Pa saj je imel prav. … mu materina! Zveza med milanskim letališčem Malpensa in Zagrebom je avion na propelerje. Prvič sem se peljal z njim. Ni mi bilo všeč. Še vedno sem bil jezen zaradi policaja. V Milano sem prispel ob 13.20h. Zveza za naprej je šele ob 21.40h. Verjetno se bolj splača vzeti nekoliko dražji let s hitrimi zvezami, ker med čakanjem tako ali tako zapraviš precej denarja za raznorazna okrepčila. Z 20-minutno zamudo sem se skobacal na Boing 777-200 z razporeditvijo sedežev 3-3-3 v eni vrsti. Sedež 19D je pomenil, da bom lahko noge raztegnil na hodnik, med tem zmernim 14 in pol urnim letom.
8. 2. 2006: Buenos Aires 8.30h, 19 stopinj nad ničlo 8.30h, 19 stopinj nad ničlo 8.30h, 19 stopinj nad ničlo Za dobro jutro me je taksist nategnil za 100%. Cena taksija z letališča Ezeiza ali Ministro Pistarini do glavne avtobusne postaje je bila prejšnje leto 38 pesov. Preveč sem bil zmatran, da bi na letališču vprašal za ceno. Taksist je takoj uvidel, da sem nekaj posebnega. 80 pesov. Ni se mi dalo kregati. Grem kar direkt v Mar del Plato. Tomo mi je rekel, da je Luis tam. Luis je od Tomota stric. Tomo je moj prijatelj s katerim smo bili prejšnje leto na Aconcagui. Cena omnibusa je 40 pesov za cca. 400 km. Omnibus je več kakor avtobus. En peso je cca. 65 SIT. Malo cenejši kot taksi je pa že!
8. 2. 2006: Mar del Plata 17.00h Missunderstanding – hotel nasproti Luisovega stanovanja – drama – samomor – Buenos Aires 17.00h Missunderstanding – hotel nasproti Luisovega stanovanja – drama – samomor – Buenos Aires 17.00h Missunderstanding – hotel nasproti Luisovega stanovanja – drama – samomor – Buenos Aires Missunderstanding je pojav, ki se je zgodil med Tomotom in mano. Po petih urah zelo udobne vožnje med katero sem celo zadremal, sem se pripeljal v Mar del Plato. Tipično turistično mesto z okoli 700 tisoč prebivalci je kraj za oddih prenekaterega Argentinca. Veliko revne in srednje klase, malo bogatunov. Bilo je oblačno in meglice v daljavi so naznanjale dež. Če sem že na morju, pa naj še malo dezuje! Vse je sijajno! Tomo mi je poslal SMS o Luisovi lokaciji. Bolivar 2580, departament 6-c. Prejšnje leto sva bila z Marinkotom tukaj 10 dni, pa sem že vse pozabil. Marinko je človek, katerega veličina srca presega samo še veličina njegovega telesa in seveda apetita. Po enem letu spet tu. Iz taksija, ki me je pripeljal za nekaj več kot štiri pese, zmečem ves tovor in si nato malo odpočijem. Zmatran sem in s skrajnim naporom mi uspe pritisniti na tipko 6-c. Nič. Pozvonim še enkrat, tokrat malo bolj, Če je spal, se bo gotovo zbudil. Nič! Nada!Nada! Luis ima že ves dan izklopljen mobilnik, kar pa ni v redu. Spomnil sem se in postal kamen. To pomeni samo eno stvar. Če ma izklopljen mobilnik, je v Buenosu. Aksiom št. 1: za dovršen »zajeb« sem poskrbel s tem, ker ga, ko sem bil še v Buenosu, nisem poklical na dom. Res sem butelj … Starejša gospa je verificirala mojo, nadvse inteligentno ugotovitev.
Hotel nasproti Luisovega apartmaja je luknja. Na prvi pogled takšen kot iz kakšnega noir filma: zguljen, temačen, strašljiv. V takih hotelih stanujejo zgube najrazličnejših sort: kockarji, pijanci, barabe … in jaz. Receptorka, ki sem ji bil evidentno všeč je bila, no, ni bila ravno marjetica. Potem, ko mi zaračunala 40 pesov za sobo, je bila leta daleč od cvetočega travnika v maju. Že dva dni se nisem sezul. Tu nekaj ne bo štimalo. Pričakujem precejšnjo samozadrego. Še enkrat sem se zahvalil svoji intuiciji, hkrati pa sem poskušal biti čim bolj nekritičen do tega, do tega izvenserijskega smradu. Kombinacija umrlih alg in glivic me je omotičnega pognala iz sobe.
9. 2. 2006: Drama – samomor Ob 4.58h sem buden. Kot čuk. Kavč pred recepcijo je namenjen gostom. Je star, zguljen. Prav tako kot portir, ki je na njem meže razmišljal. Verjetno o boljši prihodnosti. Vidno nezadovoljen, ker sem ga vrgel iz takta, mi je odprl vrata hotela. Pogrešam svežino poletnega jutra v Logarski dolini. Vonj razbeljenega asfalta poleti je tu stalnica. Dve uri sta minili odkar sem zapustil užaljenega portirja in preddverje hotela. Če greš po Cordobi proti zahodu in ti z juga pot preseka Bolivar, zaviješ levo in po 20 metrih si pred hotelom Noir. Najmanj pet policijskih avtov, par jeepov kriminalistične policije, tri mobilne televizijske postaje, predvsem pa velika gneča ljudi je naznanjala, da se nekaj dogaja. Vprašanje za milijon dolarjev. Kje? Pred hotelom Noir (ime hotela je seveda plod moje domišljije, op.p.). Za znoreti. Nekdo je v prvem nadstropju naredil samomor. V takem hotelu nikoli ne veš. Hotel Noir.
9. 2. 2006: Mar del Plata - Buenos Aires Danes grem v Buenos. Ob 15.30h imam omnibus, ki je več kot avtobus. Šel sem k Luisu. Prej sem ga poklical. Zvito, a ne? Točno tak je, kot sem ga nazadnje videl. Pri svojih 81 letih je videti vsaj 10-15 let mlajši in v njegovih kretnjah ter govorici je še veliko energije. Še vedno se ukvarja s poslom, kajti če ne bi nič delal, bi se hitro postaral. Prekleto res. Dobro ve. Tu ostanem nekaj dni. Malo bova šahirala, malo nama bom skuhal, tako na »izi«. Nato Bariloche!
Buenos Aires-Bariloche
Moreno 2827 je naslov Luisovega stanovanja v Buenosu. Simpatično, štirisobno z visokim stropom, veliko jedilnico in majhno kuhinjo. Skromno, lahko bi rekel minimalistično opremljeno in vendar mu ne manjka prav nič. Le njegov regal se šibi pod čevlji visoke kvalitete. Vsak gospod ve, da so čevlji ogledalo človeka in Luis to vsekakor je. Gospod ali señjor.
Ob najini prvi jutranji kavi izgovoriva par šablonskih stavkov in ugotoviva, da se stvari niso bogve koliko spremenile od zadnjega srečanja. Na kratko mu razložim, zakaj sem tu in ko mu povem mu, da ostanem tu do 24. aprila, mi na kratko odgovori s presenečenim »O, noo!''. Med smehom mu razložim, da je nesmiselno ostati za manj časa, ker je Argentina ogromna dežela. Pokimal je. Vse je po starem. Luis mi je dal ključ od prostora, kjer so prej trenirali borilne veščine in ko mi je pomagal sestaviti posteljo, sem vedel, da nisem odveč.
Dnevi hitro minevajo in najina druženja so rutina. Ali ritual. Jutranja kava, sprehod do trgovine, kjer nabaviva meso, par drobnarij in vino. Vedno odlično vino. Cabernet ali pa malbec. Najin glavni obred je kosilo. Brez lažne skromnosti lahko povem, da ne kuham slabo. Nato nekaj partij šaha in siesta. Poletja v Buenosu so, kako bi rekel, težka. Vročina in veliko vlage, ki jo Buenosu dobavlja Rio La Plata. Luis mi pove, da je včasih tu dejansko nevzdržno. Dostikrat pobegne v Mar del Plato. Zmerni atlantski vetrovi in slana oceanska voda sta zadostna protiutež parnemu kotlu Buenosa. Tudi apartma ima tam. Zmaga je njegova.
14. 2. 2006 Nekje proti večeru Nekje proti večeru Nekje proti večeru Danes sem nabavil par stvari. Dve avtokarti: eno za Patagonijo in eno za Argentino. Karta Argentine je velika kot koc za dve osebi. Za obe sem plačal 25 pesov, kar se ni je zdelo normalno. Spotoma sem zavil še na glavno avtobusno postajo in kupil vozovnico za omnibus, ki je več kot avtobus. Smer Bariloche. Cena 135 pesov za 1620 km vožnje - dober posel.
15. 2. 2006 Okoli poldneva Okoli poldneva Okoli poldneva Glavna avtobusna ali Retiro je mesto v velemestu, kamor prihajajo in odhajajo omnibusi, ki so več kot avtobusi. Ker sem spet otovorjen kot mula, se mi ne da iti s subte. Subte je podzemna železnica v Buenosu. Vzamem taksi. Pred Retirom me izvrže za približno 15 pesov. Subte je nekoliko cenejši – 0,70 pesa. Naredim grimaso. Ko si prižgem čik in globoko izdihnem, grimasa izgine. Čaka me 1600 km ali 20 ur precej udobne vožnje. Med vožnjo večerja, nato zajtrk in kupček dobrih filmov, ki niso sinhronizirani. Vse je všteto v ceni. Prav fino.
16. 2. 2006: Bariloche 11º C, zmerno vetrovno 11º C, zmerno vetrovno 11º C, zmerno vetrovno V Bariloche, ki je eno izmed bolj tipičnih turističnih mest, prispem okoli 8.30h. Prižgem si čik, globoko izdihnem in ugotovim, da sem vesel, da sem tu. Iz velikega žepa kobaltnomodre karrimor gore-tex jakne izvlečem blok papirja na katerem piše :
Slovensko planinsko drustvo Planinski stan Avenida 9 de Julio 700-8400 S.C. de Bariloche
Ko taksistu povem naslov mi odgovori, ''Bueno,'' in že se peljeva.
Stojim pred naslovoma 700 in 710. Taksist me pozdravi s ''Suerto!'', ker je vesel, da sem mu dal nekaj propine ali napitnine. Nenadoma stopi do mene človek, ki ima pošten izraz lica, mi ponudi roko in se predstavi kot Janez. ''Kar tu pozvoni, ti bodo že odprli''. ''U, fajn,'' mu presenečen odgovorim in to je bilo vse, kar sva spregovorila ta dan.
Minka je ženska, ki mi je odprla vrata. Na oko ji je videti okoli 70, vendar sem kasneje izvedel, da bo še letos dopolnila 80. Planinski stan je nadvse prijetna hišica, kjer je šest postelj in prav toliko rezervnih jogijev. 15 pesov brez in 18 pesov z rjuhami je d'jala, ker je iz Škofje Loke. Vzamem rjuhe in v vsej hiši sem sam. Začelo se je čudovito. Ker sem nekoliko utrujen, si bom vzel X dni za lenarjenje.
17.-19. 2. 2006 Lenarim in vmes si pečem gromozanske bifteke, steake in ramsteake. Poskusam biti kar se da najbolj solidaren s Slovenijo in vsakič, ko v trgovini vidim piščanca, mu obrnem hrbet.
Odkril sem čudovito plažo ob jezeru Nahuel Huapi. Voda je nekje 19 stopinj, berem National Geographic in vse je kar se da dobro. Ženske na plaži me kar naprej gledajo, zato se čudim, da me nobena ne ogovori, kot se to za žensko spodobi. Ker se mi ne da flirtati, se uležem na hrbet in pustim soncu, da me ogabno poštriha z rdečo. Kako lahko sonce barva z rdečo?
20. 2. 2006 Zjutraj Zjutraj Zjutraj Jutri grem na Cerro Catedral, sem si rekel včeraj. Milenka, ki je hčerka od Minke, mi je dala še zadnje napotke in oborožen z znanjem se odpravim na pot. Seveda je jasno, da popolnoma zgrešim smer in se po dveh urah in pol ekstremno prašne poti znajdem na vrhu nekega smučišča. Zraven je koča z imenom Princesa. Ko mi oskrbnik pove, da je do moje prave destinacije še tri ure hoje, sam pri sebi ogabno preklinjam. Še preden si naročim dvojno kavo in dva pira, se odločim, da bom odšel kar nazaj. Sicer pa ostaja velika enigma, zakaj me je prešinila misel, da se mi strašansko mudi in da moram ujeti avtobus, ki odpelje ob 13.15h, čeprav vozi vsako uro in mi zjutraj ni treba na šiht. Ucvrl sem jo kar naravnost dol po smučišču in naslednji dan za nagrado dobil najhujši musklfiber v mojem življenju, ki me je za tri dni prikoval na zelo omejen prostor. Peka gigantskih biftekov, steakov in ramsteakov ter racanje na plažo je vse, kar mi te dni uspe postoriti. Na plaži sem všeč vsem ženskam, ampak ogovori me pa nobena. Čudno.
24. 2. 2006 Laguna Tonček pred katero je koča Frey, je čudovit prostor za oddih po treh urah hoje. Tokrat sem našel pravo pot in gora Catedral je pred mojim obličjem. Lepa gora, vendar je treba plezati 3-4 po UIIA oceni, zato jo ucvrem na levo na Pico Turistico. Na vrhu si rečem, da bom šel nazaj na »izi«. Ampak ne. Kamen mi je prišepnil, da bi bilo dobro, če bi ujel avtobus, ki vozi ob 17.15h, čeprav vozi vsako uro. Koga boš pa poslušal, če ne kamna? Zelo sem hiter, ampak spet ne toliko hiter, da mi ne bi uspelo zamuditi avtobusa za pičlih pet minut. Usedem se pred nek bar, kjer vrtijo nemško jodlarijo in med čakanjem ter preklinjanjem se mi uspe celo zasmejati. Pa to ni res. Kako je mogoče, da neki Šentjurčan bogu za hrbtom nekje v Patagoniji posluša nemški jodl.
27. 2. 2006 Playa Playa Playa Danes sem spoznal prijateljico. Je bil že čas za to. Medtem, ko se je sonce nastavljalo mojemu telesu, je tiho prišla od zadaj, me obliznila po ušesu in takoj zatem še po nosu. Med ležernim dviganjem moje glave se je ulegla na hrbet in za nagrado sem jo popraskal po trebuhu. Takoj sva si bila všeč. Bila je prikupna majhna mešanka s klapavimi usesi in velikimi rjavimi očmi. Poimenoval jo bom Lajka, ki je bila prva psička, ki se je podala v vesolje in s tem stopila v moj svet. Nekdo je zažvižgal in stekla je nazaj k svojemu gospodarju. Easy come, easy go.
1. 3. 2006: Cerro Tronador 12.30h 12.30h 12.30h Pred mano je še zadnji cilj. Osvojiti refugio Otto Meiling pod goro Tronador. Blaž, Minkin sin, me zapelje do Pampe Linde, nekje 80 km stran od Bariloch, od koder jo hitro pičim proti refugiu. Hitro zato, ker je od Limpa Panda do refugia 4-5 ur zmerne hoje. In ura je 12.34h. Dirjam in prehitevam zmatrane planince, ki so videti zelo žejni in po dveh urah in pol, evo me! Kjub relativno skromni višini 3554 m, je zelo postaven očak in ustvarja tri ledenike. Beseda tronador pomeni grom, to pa je zvok, ki ga ustvarja 90 metrski slap, ki dobiva vodo od enega izmed ledenikov. Hitro poslikam, pojem špagete a la Bolognese (mimogrede, bili so odlični, op.p.), spijem pir in oddirjam nazaj ter ugotovim, da se mi sploh ne mudi in grem na izi (tokrat res, op.p.).
Vmes se ustavim pri potočku v katerega bom namočil noge. Med sezuvanjem razmišljam o tem, kako lepo diši borov gozd v Nerezinah na Malem Lošinju. Juri bom obiskal še slap Garganto del Diablo in ne vem zakaj, se spomnim na številne moje prijatelje. Vožnja v Bariloche je bila počasna in dolgočasna. Trajala je 4 ure (80 km), ker sem sel s colectivom. Potem sem zaspal. Dve noči v Willkeny's pubu
Prva noč, okoli polnoči Prva noč, okoli polnoči Dve noči v Willkeny's pubu Prva noč, okoli polnoči Prva noč, okoli polnoči Dve noči v Willkeny's pubu Prva noč, okoli polnoči Prva noč, okoli polnoči Prva noč, okoli polnoči Oblečen sem ležerno, kot se zame spodobi. Vstopim in se pretvarjam, da ne opazim vseh lepotic, ki si me z zanimanjem ogledujejo. Gneča je, zato se usedem na enega izmed edinih dveh praznih stolov, od koder sem prisiljen gledati utrujene natakarje. Prižgem si čik kot je to v svojih najboljših časih počel Steve McGueen in dejansko sem zelo cool. Kozarec caberneta zadosti trenutni želji po tekočini, ampak stane 10 pesov, kar me primora na nekoliko počasnejše pitje. Sprašujem se, kakšen koncert bo danes tu. Na televizorju, ki je nedaleč na desni, gledam ragbi, zato niti približno ne opazim, da se med tem usede na stol, ki je na moji levi, neka ženska, ki bi jo moški, ki vidi veliko lepih deklic v svojem življenju opisal kot »totalno raketo«, in da je solo. Škoda, si rečem, če bi namreč prišla ob kateremkoli drugem času, bi jo nemara ogovoril, ampak ragbi je še vedno ljubezen št. 1 v mojem življenju. Kakorkoli, boybend postavlja sceno za špil in naznanja, da bodo dejansko kmalu začeli igrati. Vendar, ta ženščina mi ne da miru, zato sklenem, da se bom malo poigral z njo. Pogledam jo globoko v dekolte, pardon, mislim v oči in nato prebacimprebacim čik iz desnega v levi kot ust, tako kot zna to samo Clint Eastwood in samo svojemu prijatelju, ki je ravnokar prišel se ima za zahvaliti, da ni s telesom kontaktirala ploščic srednje kvalitete 1,5 m nižje.
Fantje so se ravnokar začeli spogledovati z melodijami in prve štiri komade ocenim kot kolaž avtohtonih ruralnih melanholičnih hitov. Zato se odločim, da jim dam še eno šanso, da se malo popravijo, ampak naslednjih pet komadov da vedeti, da hočejo biti predvsem všeč loliticam, ki so se gnetle pred njimi. Razočaran ugotovim, da ne bodo zaigrali Still got the blues, ki jo izvaja Gary Moore in je odličen blues komad, zato sem primoran poslušati neko Argentinko, ki je sicer videti odlično, vendar ne razumem dobro njene kitajščine, zato zavrnem njeno povabilo na pijačo. Pobegnem v noč in taksist me izvrže pred bajto nekaj čez dve. Pol ure kasneje zaspim.
Druga noč, četrt na eno zjutraj Oblečen sem v najboljše, kar premorem. Kobaltnomodro karrimor gore-tex jakno, kupljeno v zdaj že propadli trgovini v Ljubljani, v bizmut bele hlače, ki mi segajo nekaj čez koleno, merrel treking čevlje v kombinaciji barve mazuta in barve perja sive čaplje ter katransko črno brezrokavno majico, firma nepoznana. Wlilkeny´s, ki se nahaja na San Martinu 435-centro, je klasičen irski pub s centralno postavitvijo šanka, z mizami, stoli in barskimi stolčki okoli. Pivo, ki ga točijo in je hkrati njihov paradni konj, je Guinness in ko na plakatu razberem, da ga točijo že od davnega 1759., nisem posebej impresioniran, saj so vendarle stari Sumerci (Babilon) varili brozgo iz ječmena in pšenice pred približno 5000 leti in da smo bili mi, stari Slovani, tisti, ki smo v 7. stoletju dodali tej brozgi hmelj. In potem je bilo pivo. Impresioniran nad količino podatkov, ki jih imam v glavi, se usedem za šank in naročim metin čaj. Pet ur prej sem si skuhal kavo in jo začinil s pokvarjenim mlekom in uro kasneje fasal napad vročine, kar je naznanjalo, da bi se utegnil zastrupiti. Šele, ko sta kazalec in sredinec desne roke izzvala refleks, ki se mu reče bruhanje, mi je postalo tolko boljše, da sem vzel dva aspirina in obležal za uro in pol. Zato metin čaj. Ker pomirja.
Poleg mene sedita dve ženski, ki ju ocenim, da sta stari nekaj več kot 25 let, kar se kasneje izkaže za točno oceno. Ko si naročim whiskey, me mlajša, ki ji je ime Samanta in je stara 27 let, vpraša, od kod sem. Laura jih ima 28. Pred sestimi urami sem se skoraj zastrupil. Zato whiskey. Ker ubija škodljivce, pa tudi dobričine. Beseda je dala besedo in tako smo se pogovarjali o različnih rečeh, o patriarhalnih odnosih, o puritanstvu v družbi, o eklekticizmu med Slovenci, o kognitivnih motnjah med moškim in žensko, ... Z veseljem sprejmem povabilo na kosilo naslednji dan ob 12.30h in v ozadju slišim komad, ki ga prepoznam kot Crying in the rain, ki ga izvaja norveski trojcek A-ha in zaradi katerega se naježim. Potem se nasmehnem, ker bom čez dva dni v Mendozi. S Samanto, ki je mimogrede skuhala odlično kosilo in je zelo lepa punca, sva dognala, da bi bilo dobro, če bi jo obiskal v začetku Aprila. Bariloche. Spet. S Samanto. Medtem pa Mendoza, Buenos, Mar del Plata, Iguazu, ...
6. 3. 2006: Bariloche - Neuquen - Mendoza Ob treh popoldan stojimo jaz in Milenka in Eli, ki je Blaževa žena, na avtobusni postaji, ki bi jo domačini poimenovali – Terminal de omnibus Bariloche. Eli je simpatična Katalonka in njena velika želja je živeti v Sloveniji, kar je normalno razmišljanje za vsakega estranjerosaestranjerosa, ki je kdajkoli obiskal našo čudovito deželico na sončni strani Alp. Že dopoldan mi je ponudila, da me pelje do terminala, če seveda želim. Ko sem ji na kratko odgovoril: »Želim,« so se njena usta razlezla v prešeren nasmeh in moja tudi.
Andesmar, ki je največji avtobusni prevoznik v Argentini, je hkrati tudi edini, ki pelje direktno v Mendozo, ampak je že razprodan en teden vnaprej, zato se moram pripeljati do Neuquena in od tam naprej v Mendozo. Do Neuquena me popelje firma Via Bariloche. Moj plan potovanja je naslednji: 15.10 Bariloche - 20.25 Neuquen 45 pesov, 21.00 Neuquen - 8.15 Mendoza 88 pesov.
Lubčeka na lička mojim dragim damam in obljuba, da jim pišem, ko bom obiskal Iguazu in da se spet vidimo. Sprva zanimiva vožnja postane kmalu dolgočasna, kar me prisili, da izničim začetni položaj sedeža in ga namestim bliže horizontali. Nato zadremam.
Terminal de omnibus Neuquen je zelo moderna postaja in zaščitena skoraj tako kot kakšno letališče. Zakaj? Počutim se varno in pol ure kasneje sem v Andesmarjevem omnibusu znamke volvo. Usnjeni sedeži kolikor toliko zadostijo moji potrebi po udobnosti. Ker sem optimist, bom rekel, da je omnibus na pol poln. Kmalu po odhodu je na sceno stopil stevard, ki nam je predlagal, da bi igrali bingo. Drugače je na vseh Andesmarjevih dolgometražnih omnibusih običaj, da igrajo bingo. Nagrada za srečnega dobitnika je buteljka rdečega vina z Andesmarjevim emblemom. Stevard je pograbil mikrofon in začel dajati navodila, kar je trajalo približno tri minute. Edino, kar sem razumel, je bilo to, da naj bi vsi potniki na njegovo odštevanje 3, 2, 1 v en glas zatulili »Bingo Andesmar!« in igra se lahko prične. Za nekoga, ki ni navajen hrupa, bi lahko rekel, da je govoril zelo glasno. Se pravi, začel je odštevati, sprva zelo glasno: 3, 2, 1 in nčc. Ves omnibus je bil tiho. Sam pri sebi sem se nasmehnil in razmišljal o patetiki. Potem je začel hruliti: 3, 2, 1 in nič. Nada. Nekaj se jih je zarezalo, drugače pa nič. In pazi zdaj to, za nekoga, ki ni navajen hrupa, bi naslednje, in k sreči zadnje, odštevanje opisal kot huronsko dretje. Ta tip se je dejansko drl v mikrofon in nato so se oglasili dva otroka in ena ženska, ki so bledo izrekli »bingo Andesmar«. Neki moški, ki se je očitno prebudil, pa je rekel »Que pasa?«, kar je sprožilo salve smeha v vsem omnibusu. Potuj in doživi ... Torej, bingo se je končno začel in droban tipček, ki je sedel na moji levi me je prehitel za eno številko in za nagrado dobil vino. Nato je sledil sinhronizirani film, ki me prisilil k dremežu.
Mendoza 7. 3., 7.30h, 19º C, malo vlage 7. 3., 7.30h, 19º C, malo vlage 7. 3., 7.30h, 19º C, malo vlage Mendoza je z 846.904 prebivalci, četrto največje mesto v Argentini. Zame je kraj v katerem bi lahko ostal »para siempre«. Andski šesttisočaki so na dosegu roke, vinogradi so na dosegu nosu in ženske na dosegu k… kot kolena. Spomini izpred enega leta so še precej živi. Ko smo z mojimi prijatelji naskakovali Aconcaguo in nato živeli in preživeli 9 dni v tem čudovitem mestu. Čeprav smo si rekli, da bomo vsak dan spoznali kaj novega, je bilo novo spoznano samo prvi in drugi dan. Potem pa pitje, žretje in spanje. Zaporedje pravkar napisanega je pravilno. Ampak moji nameni so tokrat drugačni!
Stojim pred terminalom de omnibus Mendoza in se zavem, da imam v potnem listu, ki je skrit v nahrbtniku samo še 300 $. Moj plan je bil obiskati Puente del Inca, Valle de la Luna in Ruta del Vino in še malo Mendoze. Pri sebi preklinjam, ker vem, da bo nekaj treba črtati. Kreditno kartico sem pustil v Buenosu (tele, op.p.), tu pa nimam nikogar, da bi mi posodil kak peso (prav ti je, bumbar, op.p.). »Za nekaj pesov več« bo naslov mojega naslednjega filma v katerem bom opisoval, kaj vse bi lahko videl, pa nisem. Noči v Willkeny`s pubu sem požegnal s prevec pesi. Brihtna ugotovitev, ni kaj. Črtam Puente del Inca (most Inkov), ki ga že poznam in mi je žal samo zaradi tega, da nisem poslikal Aconcague z južne strani in pa zaradi vročega termalnega vrelca v katerem bi se ponoči okopal. Sam, nag in s flašo vina. Črtam še Valle de la Luna (Lunina dolina), ker je 450 km severno od Mendoze in bi za ta izlet potreboval cca 150 $.
Med vožnjo do hotela mi možgani na konico jezika nalagajo kontingent raznoraznih sočnih izrazov z domačega juga, vendar nekako zmorem ostati tiho. Hotel Galicia postane za šest dni moj dom. Tu smo stanovali že prejšnje leto in tudi letos bo tako. Zelo blizu centra in zelo, zelo poceni. Enoposteljna soba z zajtrkom - 25 pesov ali 1625 SIT ali 8,1 $. Pozabim na slabo voljo in nato ob družbi dolgočasnega ventilatorja zaspim za pol dneva.
16.32h, 31º C v senci Zelo je vroče, zato sem si za danes zadal samo tri naloge: 1. usrane cote v pralnico, 2. kapučin v Bonafide kafiču, 3. večerja v Lucii na Villanueve avenidi.
1. V prvem poskusu najdem pralnico v kateri sva z Marinkotom prejšnje leto prala najine usrane cote, ne morem drugače zapisati. Totalno nabita velika vreča usranine, požegnane z mavričnim vonjem prestanega švica me bo stala 10 pesov. No problemNo problem. Naslednji dan bo vse zlikano in sveže kot pomladno jutro v gozdovih nekje med Prevorjem in Paridolom. 2. Najboljši kapučin, kar
Datum objave: 3. 5. 2007 |
Potepanje po Argentini - Sebastjan Jazbinšel - 3. 5. 2007
Natalija Gajšek iz Azorskih otokov:Slovenske narodne po Portugalsko - 1. 3. 2006
Kako je Fafmaschine videl Eurobasket v Beogradu - 14. 11. 2005
Pogovor z županom Celja Bojanom Šrotom - 10. 10. 2005
Špela s Finske, 4.del - 25. 4. 2005
Na državnem tekmovanju citrarjev - 15. 2. 2005
Nočni pohod po Šentjurju - 28. 9. 2004
Metalcamp 2004 Tolmin - 2. 9. 2004
Popotovanje po Indoneziji - 24. 7. 2004
Afriški dnevnik - 21. 4. 2004
Štajerski
val v živo
Ste vedeli, da so v ameriški profesionalni košarkarski ligi NBA pred časom resno razmišljali, da bi omejili število igralcev na parketu na štiri v vsaki ekipi? Da je center Miamija Shaquille O'Neal tako korpulenten, da ga skoraj ni mogoče objeti okoli pasu? Blane Reichelt je bil natanko četrt stoletja eden najbolj cenjenih sodnikov v najmočnejši košarkarski ligi na svetu; v pričujočem intervjuju je Vasji Jagru razkril kar nekaj zanimivosti in drobnih skrivnosti cirkusa pod obroči.
